Azbest v bivalnem in delovnem okolju z vidika zdravja splošne populacije in varnosti in zdravja pri delu

Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana
Marko Vudrag, dr. med. spec. higiene,

Na našem sestanku, ki smo ga imeli 10. 8. 2005 smo odprli številna vprašanja in skupne »fronte« na področju »azbestne problematike« glede okolja in zdravja in glede zagotavljanja dobrih bivalnih in delovnih pogojev, seveda z vidika zdravja splošne populacije in varnosti in zdravja pri delu. Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana je ustanova, ki skrbi za javne zdravstvene interese, zato so nas številni partnerji in zunanji sodelavci poklicali (zlasti iz javnega sektorja, posebej iz zdravstva in šolstva) in prosili za sugestije oz. predloge, kako razrešiti problematiko azbesta in ga varno odpraviti.

Na Zavodu za zdravstveno varstvo Ljubljana smo prepričani, da lahko skupaj z vami naredimo dobro zdravstveno promocijsko kampanjo pri številnih subjektih, ki morajo odpraviti azbest s svojih streh ali iz svojih zidov in pregrad oz. azbest morajo sploh odstraniti iz kakršnekoli uporabe oz. jim lahko skupaj svetujemo, kako naj to zahtevno delo opravijo na varen način z vidika delovne, okoljske in zdravstven stroke in predpisov.

Že uvodoma v opisu obstoječega stanja lahko rečemo, da je stanje obremenjenosti okolja z azbestom v Sloveniji precejšnje. Azbest (to je skupno ime za skupino vlaknatih silikatov) je namreč bil, zaradi svojih dobrih fizikalno - kemijskih lastnosti, dolgo let široko uporabljan v industriji in na drugih področjih človekovega življenja. Ker pa izpostavljenost azbestu povezujemo z nastankom azbestoze, to je fibroze pljučnega tkiva ter nekaterih vrst raka, predvsem mezotelioma ter pljučnega raka, je že v poznih 70-ih in v začetku 80-ih let začelo prihajati do prvih omejevanj uporabe azbesta, najprej v ZDA, potem pa v članicah EU.

Leta 1996 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno, ki je poleg ukinitve proizvodnje azbestcementnih izdelkov predvidel tudi ureditev prepovedi, omejitev in drugih pogojev glede prometa in uporabe azbesta in azbestnih izdelkov v Sloveniji. Zaradi tega je Ministrstvo za zdravje pripravilo v skladu z evropsko zakonodajo Uredbo o prepovedih in omejitvah pri proizvodnji, dajanju v promet in uporabi azbesta in azbestnih izdelkov, ki je v letih od 1998 do 2003 omogočila postopno prepoved proizvodnje, dajanja v promet in uporabo azbesta in azbestnih izdelkov.

Tako je azbest od 1.1.2003 v celoti prepovedan, prepoved pa ne vključuje azbesta, ki je že v uporabi. Zaradi postopnega zaostrovanja, v Sloveniji praktično že od leta 2000 ni bilo več uvoza/izvoza azbestnih izdelkov. Poleg tega se od leta 1997 izdelki v glavnem niso več prodajali na slovenskem trgu, marveč so se izvažali, kar je razvidno tudi iz podatkov o uvozih in izvozih v letih 1998 – 2000:
 

leto uvoz (tone) izvoz (tone)
1998 2723 6924
1999 4844 4675
2000 225 2530

Državni zbor Republike Slovenije je leta 1996 sprejel sklep, s katerim je predlagal Vladi RS, da pripravi strategijo za sanacijo azbesta v Sloveniji. Projekt (Nacionalne smernice za azbest - 1999) je bil zaključen konec leta 1999, in je med drugim postregel s podatki o proizvodnji, porabi in prometu z azbestnimi izdelki, o obolelih zaradi azbesta, podal je pregled obstoječe zakonodaje, itd... Ena od glavnih prioritet za delo v prihodnje je bil sprejem ustrezne »azbestne« zakonodaje s področja varstva okolja in varstva pri delu. Predvideno zakonodajo je Ministrstvo za okolje in prostor relativno kmalu tudi sprejelo, tako, da smo danes na točki, ko se začenjajo izvajati še zadnje naloge, kakršna je tudi ustrezno odstranjevanje azbesta s strani pooblaščenih organizacij.
Po podatkih Nacionalnih smernic se je azbest v Sloveniji začel uporabljati že 1863 v Tovarni tirnih vozil v Mariboru, leta 1922 pa so začeli proizvajati azbest-cementne izdelke v Anhovem. Med 14 podjetji (DONIT LAMINATI; DONIT TESNIT; TIT VELIKA LOKA; TMT VELIKA LOKA; IZOLIRKA; SALONIT ANHOVO; TVT MARIBOR; WV TERM MARIBOR; FENOLIT; SINTER; PLETILNICA SODRAŽICA; TERMIKA LJUBLJANA; LADJEDELNICA IZOLA; KOLEKTOR IDRIJA), ki so v svoji proizvodnji uporabljala azbest, je 10 podjetij uvožene izdelke vgrajevalo, 8 med temi pa jih je prodajalo kot maloprodajne izdelke.
V Slovenijo je bilo od leta 1946 dalje uvoženega približno 670 000 ton azbesta, predvsem iz Kanade, Rusije, Južne Afrike in Bosne in Hercegovine. Poraba je bila največja v 70-ih in 80-ih letih (slika 1), nakar je zaradi spoznanj o škodljivosti azbesta začela, tako kot drugje po svetu, upadati. Azbest se je v Sloveniji uporabljal pri proizvodnji salonitnih plošč, cement azbestnih cevi, kombi S plošč, tesnil, azbestne tkanine, brizganega azbesta itd... Večina teh proizvodov ima življenjsko dobo 35-45 let, kar pomeni, da bodo ti izdelki kmalu potrebni ustrezne zamenjave.

Slika 1: Količine porabljenega azbesta v Sloveniji, 1965 –1998

Ugotovljeno je bilo, da je kar 33% vseh stavb v Sloveniji še vedno kritih z azbest-cementno kritino; porazdelitev po regijah je razvidna iz slike 2.

Slika 2: Povprečna ocena odstotka azbest-cementnih kritin po regijah, SLO 1999

Količina vgrajenih azbestnih vodovodnih cevi je kar nekaj tisoč kilometrov; razdelitev po vodovodno - komunalnih podjetjih je razvidna iz slike 3.

Slika 3: Dolžina vodovodnih cement-azbestnih cevi po komunalnih podjetjih, 1999

V okviru projekta Nacionalne smernice je bilo ugotovljeno, da je bilo od leta 1963 od skupno 273 osnovnih šol, ki so med 451 osnovnimi šolami v Sloveniji odgovorile na vprašalnik, na novo zgrajenih 162 šol, 60 pa so jih dograjevali, 111 pa je bilo adaptiranih. Za nove šole so praviloma uporabljali azbest; v povprečju so porabili 1700 m2 salonitk. Večina od 196 vrtcev v Sloveniji je tudi pokritih s salonitom.

Za ilustracijo: v Sloveniji je bilo od II svetovne vojne do danes proizvedenih cca 7,5 mio ton salonitnih plošč, okrog 1,5 mio ton cevi, več kot 13 mio m2 kombi plošč, azbest je vgrajen v več kot 15 tisoč vagonov in lokomotiv, proizvedenih je bilo več kot 2 mio kosov zavornih oblog in več kot 88 mio kosov tesnil in filtrov. Za izolacije v stavbah je bil uporabljen v Sloveniji (tudi v mnogih javnih stavbah) tzv. brizgani oz. šibko vezani azbest. Podatki o količinah niso zanesljivi, vsekakor pa se te količine ocenjujejo na več sto ton (npr. nahaja se v UKC v stropovih stranišč, kopalnic in operacijskih sob; velika večina šol in vrtcev pa azbesta kot izolacijskega sredstva v stenah praviloma ni uporabljala).

V vseh teh primerih in tovrstnih objektih bo potrebno ustrezno odstranjevanje, ki ga bodo izvajale usposobljene, opremljene in pooblaščene organizacije, vse v skladu s predpisi, ki obravnavajo ravnanje in varno odlaganje odpadkov, zlasti pa s Pravilnikom o ravnanju z odpadki, ki vsebujejo azbest in s Pravilnikom o pogojih, pod katerimi se lahko pri rekonstrukciji ali odstranitvi objektov in pri vzdrževalnih delih na objektih, instalacijah ali napravah odstranjujejo materiali, ki vsebujejo azbest. Slednji Pravilnik predvideva tudi nekatere izjeme: »dela manjšega obsega«. V te izjeme ne sodijo samo npr. pasje utice in kurniki, pokriti s salonitkami pač pa tudi azbestne kritine in izolacije do 1000 m2 površine. Ravno ta izjema je pogojevala nastanek številnih »črnih« odlagališč azbestnih odpadkov v RS in je zato nujno ta Pravilnik popraviti. Zaradi zagotovitve ustreznega odstranjevanja in odlaganja azbestnih odpadkov in v interesu primerne zaščite ljudi (načelo nevarnosti enega vlakna) in okolja bo potrebno to izjemo odpraviti, po zgledu nekaterih držav EU, npr. Finske in Nemčije.

Bo torej potrebno sanirati in odstraniti:
a) številna »črna« odlagališča, ki vsebujejo tudi azbest,
b) azbest-cementne kritine in izolacijske plošče,
c) šibko vezani izolacijski azbest v stavbah, opremi, strojih, orodjih in prometnih sredstvih,
d) azbest-cementne vodovodne cevi pa bo potrebno pustiti zakopane, nadomestiti pa jih z drugimi cevmi iz ustreznih materialov za prenos pitne vode.

Glede na podatke o zaposlitvi po posameznih podjetjih se da ugotoviti, da naj bi bilo v Sloveniji poklicno izpostavljenih azbestu več tisoč delavcev, najmanj 1500. Od tega (ocenjuje se) v Salonitu Anhovo od 300 do 600, v Termiki do 600, v TVT čez 1000…
Po podatkih iz registra raka se je v Sloveniji v času med 1961 in 1997 pojavilo 209 primerov mezoteliomov, za katerega nekateri avtorji navajajo, da ga je več kot 80% možno pripisati izpostavljenosti azbestu. Največ primerov je bilo lociranih v regijah Ljubljana, sledita Maribor in Nova Gorica. Kar 90% mezoteliomov pa je padlo v premer 5 km oddaljenosti od tovarn, ki so azbest proizvajale oziroma uporabljale. Pa ne samo med zaposlenimi, tudi njihovi svojci so zbolevali. Azbestoz (fibroza) pa je veliko več, po ocenah tudi več tisoč, a so številke dubiozne, zaradi postopkov verifikacije, diagnostike in identifikacije te bolezni kot »poklicne bolezni«. Po ocenah strokovnjakov pojavnost bolezni sledi izpostavljenosti po daljši inkubacijski dobi, tudi do 30 let. To pomeni, da lahko v prihodnje pričakujemo v Sloveniji še izrazitejšo incidenco bolezni, povezanih z azbestom.

Zaradi sleherne izpostavljenosti in prihodnjih pričakovanj bolezenskih stanj povezanih s to izpostavljenostjo je zelo pomembno izpostavljenost azbestnim vlaknom zmanjšati na najmanjšo možno mero; če je le možno: »nič« vlaken. Nekateri avtorji zagovarjajo tezo o nevarnosti izpostavljenosti celo enemu vlaknu. Republika Slovenija je sledila temu razmišljanju in je na podlagi evropskih direktiv sprejela predpise, ki predpisujejo natančno in usmerjeno ravnanje z azbestnimi odpadki, po katerih naj te aktivnosti izvajajo samo pooblaščene, usposobljene in dobro opremljene organizacije, ki se zavedajo ključnih problemov pri delu z azbestnimi odpadki:

1) okoljevarstveni problemi z vidika emisij azbestnih vlaken v zrak in vodo;
2) delovno-varstveni problemi z vidika učinkovite zaščite delavcev pri odstranjevanju azbestnih odpadkov;
3) zdravstveni problemi splošne populacije z vidika emisij azbestnih vlaken v zrak.

Prepričani smo, da lahko v skladu z izmeno mnenj in stališč z našega sestanka, uspešno in kvalitetno sodelujemo s številnimi subjekti pri odpravi »azbestne problematike«, tako pri nadzoru nad kvaliteto in ustreznostjo storitev (tudi skladnost s predpisi) kot tudi z laboratorijskimi meritvami in analizo uspešnosti storitev.