Na našem sestanku, ki smo ga imeli 10. 8. 2005 smo odprli številna
vprašanja in skupne »fronte« na področju »azbestne problematike«
glede okolja in zdravja in glede zagotavljanja dobrih bivalnih in
delovnih pogojev, seveda z vidika zdravja splošne populacije in
varnosti in zdravja pri delu. Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana
je ustanova, ki skrbi za javne zdravstvene interese, zato so nas
številni partnerji in zunanji sodelavci poklicali (zlasti iz javnega
sektorja, posebej iz zdravstva in šolstva) in prosili za sugestije
oz. predloge, kako razrešiti problematiko azbesta in ga varno odpraviti.
Na Zavodu za zdravstveno varstvo Ljubljana smo prepričani, da lahko
skupaj z vami naredimo dobro zdravstveno promocijsko kampanjo pri
številnih subjektih, ki morajo odpraviti azbest s svojih streh ali
iz svojih zidov in pregrad oz. azbest morajo sploh odstraniti iz
kakršnekoli uporabe oz. jim lahko skupaj svetujemo, kako naj to
zahtevno delo opravijo na varen način z vidika delovne, okoljske
in zdravstven stroke in predpisov.
Že uvodoma v opisu obstoječega stanja lahko rečemo, da je
stanje obremenjenosti okolja z azbestom v Sloveniji precejšnje.
Azbest (to je skupno ime za skupino vlaknatih silikatov) je namreč
bil, zaradi svojih dobrih fizikalno - kemijskih lastnosti, dolgo
let široko uporabljan v industriji in na drugih področjih človekovega
življenja. Ker pa izpostavljenost azbestu povezujemo z nastankom
azbestoze, to je fibroze pljučnega tkiva ter nekaterih vrst raka,
predvsem mezotelioma ter pljučnega raka, je že v poznih 70-ih in
v začetku 80-ih let začelo prihajati do prvih omejevanj uporabe
azbesta, najprej v ZDA, potem pa v članicah EU.
Leta 1996 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o prepovedi proizvodnje
in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje
azbestne proizvodnje v neazbestno, ki je poleg ukinitve proizvodnje
azbestcementnih izdelkov predvidel tudi ureditev prepovedi, omejitev
in drugih pogojev glede prometa in uporabe azbesta in azbestnih
izdelkov v Sloveniji. Zaradi tega je Ministrstvo za zdravje pripravilo
v skladu z evropsko zakonodajo Uredbo o prepovedih in omejitvah
pri proizvodnji, dajanju v promet in uporabi azbesta in azbestnih
izdelkov, ki je v letih od 1998 do 2003 omogočila postopno prepoved
proizvodnje, dajanja v promet in uporabo azbesta in azbestnih izdelkov.
Tako je azbest od 1.1.2003 v celoti prepovedan, prepoved pa ne
vključuje azbesta, ki je že v uporabi. Zaradi postopnega zaostrovanja,
v Sloveniji praktično že od leta 2000 ni bilo več uvoza/izvoza azbestnih
izdelkov. Poleg tega se od leta 1997 izdelki v glavnem niso več
prodajali na slovenskem trgu, marveč so se izvažali, kar je razvidno
tudi iz podatkov o uvozih in izvozih v letih 1998 – 2000:
leto | uvoz (tone) | izvoz (tone) |
1998 | 2723 | 6924 |
1999 | 4844 | 4675 |
2000 | 225 | 2530 |
Državni zbor Republike Slovenije je leta 1996 sprejel sklep, s katerim
je predlagal Vladi RS, da pripravi strategijo za sanacijo azbesta
v Sloveniji. Projekt (Nacionalne smernice za azbest - 1999) je bil
zaključen konec leta 1999, in je med drugim postregel s podatki
o proizvodnji, porabi in prometu z azbestnimi izdelki, o obolelih
zaradi azbesta, podal je pregled obstoječe zakonodaje, itd... Ena
od glavnih prioritet za delo v prihodnje je bil sprejem ustrezne
»azbestne« zakonodaje s področja varstva okolja in varstva pri delu.
Predvideno zakonodajo je Ministrstvo za okolje in prostor relativno
kmalu tudi sprejelo, tako, da smo danes na točki, ko se začenjajo
izvajati še zadnje naloge, kakršna je tudi ustrezno odstranjevanje
azbesta s strani pooblaščenih organizacij.
Po podatkih Nacionalnih smernic se je azbest v Sloveniji začel uporabljati
že 1863 v Tovarni tirnih vozil v Mariboru, leta 1922 pa so začeli
proizvajati azbest-cementne izdelke v Anhovem. Med 14 podjetji (DONIT
LAMINATI; DONIT TESNIT; TIT VELIKA LOKA; TMT VELIKA LOKA; IZOLIRKA;
SALONIT ANHOVO; TVT MARIBOR; WV TERM MARIBOR; FENOLIT; SINTER; PLETILNICA
SODRAŽICA; TERMIKA LJUBLJANA; LADJEDELNICA IZOLA; KOLEKTOR IDRIJA),
ki so v svoji proizvodnji uporabljala azbest, je 10 podjetij uvožene
izdelke vgrajevalo, 8 med temi pa jih je prodajalo kot maloprodajne
izdelke.
V Slovenijo je bilo od leta 1946 dalje uvoženega približno 670 000
ton azbesta, predvsem iz Kanade, Rusije, Južne Afrike in Bosne in
Hercegovine. Poraba je bila največja v 70-ih in 80-ih letih (slika
1), nakar je zaradi spoznanj o škodljivosti azbesta začela, tako
kot drugje po svetu, upadati. Azbest se je v Sloveniji uporabljal
pri proizvodnji salonitnih plošč, cement azbestnih cevi, kombi S
plošč, tesnil, azbestne tkanine, brizganega azbesta itd... Večina
teh proizvodov ima življenjsko dobo 35-45 let, kar pomeni, da bodo
ti izdelki kmalu potrebni ustrezne zamenjave.
Slika 1: Količine porabljenega azbesta v Sloveniji, 1965 –1998
Ugotovljeno je bilo, da je kar 33% vseh stavb v Sloveniji še vedno
kritih z azbest-cementno kritino; porazdelitev po regijah je razvidna
iz slike 2.
Slika 2: Povprečna ocena odstotka azbest-cementnih kritin po
regijah, SLO 1999
Količina vgrajenih azbestnih vodovodnih cevi je kar nekaj tisoč
kilometrov; razdelitev po vodovodno - komunalnih podjetjih je razvidna
iz slike 3.
Slika 3: Dolžina vodovodnih cement-azbestnih cevi po komunalnih
podjetjih, 1999
V okviru projekta Nacionalne smernice je bilo ugotovljeno, da
je bilo od leta 1963 od skupno 273 osnovnih šol, ki so med 451 osnovnimi
šolami v Sloveniji odgovorile na vprašalnik, na novo zgrajenih 162
šol, 60 pa so jih dograjevali, 111 pa je bilo adaptiranih. Za nove
šole so praviloma uporabljali azbest; v povprečju so porabili 1700
m2 salonitk. Večina od 196 vrtcev v Sloveniji je tudi pokritih s
salonitom.
Za ilustracijo: v Sloveniji je bilo od II svetovne vojne do danes
proizvedenih cca 7,5 mio ton salonitnih plošč, okrog 1,5 mio ton
cevi, več kot 13 mio m2 kombi plošč, azbest je vgrajen v več kot
15 tisoč vagonov in lokomotiv, proizvedenih je bilo več kot 2 mio
kosov zavornih oblog in več kot 88 mio kosov tesnil in filtrov.
Za izolacije v stavbah je bil uporabljen v Sloveniji (tudi v mnogih
javnih stavbah) tzv. brizgani oz. šibko vezani azbest. Podatki o
količinah niso zanesljivi, vsekakor pa se te količine ocenjujejo
na več sto ton (npr. nahaja se v UKC v stropovih stranišč, kopalnic
in operacijskih sob; velika večina šol in vrtcev pa azbesta kot
izolacijskega sredstva v stenah praviloma ni uporabljala).
V vseh teh primerih in tovrstnih objektih bo potrebno ustrezno
odstranjevanje, ki ga bodo izvajale usposobljene, opremljene in
pooblaščene organizacije, vse v skladu s predpisi, ki obravnavajo
ravnanje in varno odlaganje odpadkov, zlasti pa s Pravilnikom o
ravnanju z odpadki, ki vsebujejo azbest in s Pravilnikom o pogojih,
pod katerimi se lahko pri rekonstrukciji ali odstranitvi objektov
in pri vzdrževalnih delih na objektih, instalacijah ali napravah
odstranjujejo materiali, ki vsebujejo azbest. Slednji Pravilnik
predvideva tudi nekatere izjeme: »dela manjšega obsega«. V te izjeme
ne sodijo samo npr. pasje utice in kurniki, pokriti s salonitkami
pač pa tudi azbestne kritine in izolacije do 1000 m2 površine. Ravno
ta izjema je pogojevala nastanek številnih »črnih« odlagališč azbestnih
odpadkov v RS in je zato nujno ta Pravilnik popraviti. Zaradi zagotovitve
ustreznega odstranjevanja in odlaganja azbestnih odpadkov in v interesu
primerne zaščite ljudi (načelo nevarnosti enega vlakna) in okolja
bo potrebno to izjemo odpraviti, po zgledu nekaterih držav EU, npr.
Finske in Nemčije.
Bo torej potrebno sanirati in odstraniti:
a) številna »črna« odlagališča, ki vsebujejo tudi azbest,
b) azbest-cementne kritine in izolacijske plošče,
c) šibko vezani izolacijski azbest v stavbah, opremi, strojih, orodjih
in prometnih sredstvih,
d) azbest-cementne vodovodne cevi pa bo potrebno pustiti zakopane,
nadomestiti pa jih z drugimi cevmi iz ustreznih materialov za prenos
pitne vode.
Glede na podatke o zaposlitvi po posameznih podjetjih se da ugotoviti,
da naj bi bilo v Sloveniji poklicno izpostavljenih azbestu več tisoč
delavcev, najmanj 1500. Od tega (ocenjuje se) v Salonitu Anhovo
od 300 do 600, v Termiki do 600, v TVT čez 1000…
Po podatkih iz registra raka se je v Sloveniji v času med 1961 in
1997 pojavilo 209 primerov mezoteliomov, za katerega nekateri avtorji
navajajo, da ga je več kot 80% možno pripisati izpostavljenosti
azbestu. Največ primerov je bilo lociranih v regijah Ljubljana,
sledita Maribor in Nova Gorica. Kar 90% mezoteliomov pa je padlo
v premer 5 km oddaljenosti od tovarn, ki so azbest proizvajale oziroma
uporabljale. Pa ne samo med zaposlenimi, tudi njihovi svojci so
zbolevali. Azbestoz (fibroza) pa je veliko več, po ocenah tudi več
tisoč, a so številke dubiozne, zaradi postopkov verifikacije, diagnostike
in identifikacije te bolezni kot »poklicne bolezni«. Po ocenah strokovnjakov
pojavnost bolezni sledi izpostavljenosti po daljši inkubacijski
dobi, tudi do 30 let. To pomeni, da lahko v prihodnje pričakujemo
v Sloveniji še izrazitejšo incidenco bolezni, povezanih z azbestom.
Zaradi sleherne izpostavljenosti in prihodnjih pričakovanj bolezenskih
stanj povezanih s to izpostavljenostjo je zelo pomembno izpostavljenost
azbestnim vlaknom zmanjšati na najmanjšo možno mero; če je le možno:
»nič« vlaken. Nekateri avtorji zagovarjajo tezo o nevarnosti izpostavljenosti
celo enemu vlaknu. Republika Slovenija je sledila temu razmišljanju
in je na podlagi evropskih direktiv sprejela predpise, ki predpisujejo
natančno in usmerjeno ravnanje z azbestnimi odpadki, po katerih
naj te aktivnosti izvajajo samo pooblaščene, usposobljene in
dobro opremljene organizacije, ki se zavedajo ključnih problemov
pri delu z azbestnimi odpadki:
1) okoljevarstveni problemi z vidika emisij azbestnih vlaken
v zrak in vodo;
2) delovno-varstveni problemi z vidika učinkovite zaščite delavcev
pri odstranjevanju azbestnih odpadkov;
3) zdravstveni problemi splošne populacije z vidika emisij azbestnih
vlaken v zrak.
Prepričani smo, da lahko v skladu z izmeno mnenj in stališč z našega
sestanka, uspešno in kvalitetno sodelujemo s številnimi subjekti
pri odpravi »azbestne problematike«, tako pri nadzoru nad kvaliteto
in ustreznostjo storitev (tudi skladnost s predpisi) kot tudi z
laboratorijskimi meritvami in analizo uspešnosti storitev.